SI  EN  |  Dostopnost
PISAVA
VELIKE ČRKE male črke
VELIKOST ČRK
CTRL+ za povečavo
CTRL- za pomanjšavo
SHEMA
Kontrastna shema Običajna shema Ponastavi vse
 
 
 

Na državni praznik je bila v Predsedniški palači slovesnost v počastitev dneva Rudolfa Maistra in dan odprtih vrat

Ljubljana, 23. 11. 2021 | sporočila za javnost, govori

Na državni praznik, dan Rudolfa Maistra, je danes dopoldan v Predsedniški palači na razmeram prilagojeni način potekal dan odprtih vrat. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je v počastitev državnega praznika priredil posebno slovesnost. Kot običajno je pred Predsedniško palačo postrojena častna straža Garde Slovenske vojske.

Na državni praznik je bila v Predsedniški palači slovesnost v počastitev dneva Rudolfa Maistra in dan odprtih vrat
Foto: Daniel Novakovič/STA

Predsednik republike je v počastitev državnega praznika nagovoril državljanke in državljane, ob tej priložnosti se je predsedniku republike s slavnostnim nagovorom pridružila mag. Lučka Lazarev Šerbec, predsednica Zveze društev General Maister. Mag. Lučka Lazarev Šerbec je v slavnostnem govoru poudarila pomen življenja in dediščine generala Rudolfa Maistra kot vojaka, pesnika in predvsem domoljuba. Opisala je prizadevanja Zveze za ohranjanje spomina na generala Maistra in dejavnosti vanjo včlanjenih 28 društev širom Slovenije, ki skupaj že več kot dvajset let ohranjajo spomin, sporočilnost in poslanstvo generala Maistra. »V Maistrovem duhu bi morali svoje delovanje usmeriti v skupne cilje, saj se lahko le s skupnimi močmi zoperstavimo tegobam sodobnega časa,« je govor ob prazniku sklenila predsednica Zveze društev General Maister.

Na državni praznik je bila v Predsedniški palači slovesnost v počastitev dneva Rudolfa Maistra in dan odprtih vrat
Foto: Daniel Novakovič/STA

Predsednik republike je na slovesnost ob prazniku povabil predsednice in predsednike vseh društev, članov Zveze društev General Maister, ter vodstvo Zveze. Na povabilo predsednika republike se je slovesnosti udeležil tudi gospod Borut Maister, vnuk generala Rudolfa Maistra. Ob upoštevanju veljavnih ukrepov za omejitev širjenja virusa covid-19 so na slovesnosti sodelovali le vnaprej najavljeni obiskovalci.

Na državni praznik je bila v Predsedniški palači slovesnost v počastitev dneva Rudolfa Maistra in dan odprtih vrat
Foto: Daniel Novakovič/STA

Predsednik republike se je včeraj, na predvečer dneva Rudolfa Maistra, udeležil otvoritve njegove prenovljene grobnice v Mariboru. Predsednik Pahor je h grobnici položil venec.

Videoposnetek govora predsednika republike:



V nadaljevanju je besedilo govora predsednika republike. Velja govorjena beseda!

Spoštovana gospa predsednica Zveze društev General Maister,
visoki predstavniki političnega in vojaškega življenja v Sloveniji,
gospod Borut Maister, vnuk generala Maistra,
predsednice in predsedniki območnih združenj General Maister,
vsi navzoči.

Dobrodošli v Predsedniški palači ob današnjem dnevu odprtih vrat, ki je hkrati državna proslava ob današnjem državnem prazniku. Ali smem, v imenu vseh nas, iz Velike dvorane Predsedniške palače poslati, ob današnjem dnevu generala Maistra, državnem prazniku, iskrene čestitke vsem po naši domovini, vsem Slovenkam in Slovencem po svetu, vsem državljankam in državljanom, z najboljšimi željami za našo skupno prihodnost.

Rudolf Maister je bil velik Slovenec in domoljub, general, pesnik, pisec, človek, ki je spoštoval slovensko besedo in zbiral slovensko literaturo, bil je humanist in intelektualec, celovita in posebna osebnost, ki je zaznamovala slovensko zgodovino s svojo vizijo, modrostjo, preudarnostjo in pogumom. V sebi je združeval odločnega in karizmatičnega častnika z dušo pesnika. To mu je dajalo notranjo moč in izjemno človeško uravnoteženost, ki zaznamuje malo ljudi.

S svojimi dejanji je pustil neizbrisno sled v slovenski zgodovini. V začetku dvajsetega stoletja je v mozaik slovenskih prizadevanj s svojimi soborci prispeval pomemben, odločilen del h končnem cilju, ki smo ga dosegli ob koncu stoletja.

Maister je svoje delovanje vedno gradil na vrednotah kot so domovina, domoljubje, narodna samozavest, tovarištvo in slovenska kultura. Kot intelektualec in vojak je razumel, da je potrebno združevati in povezovati. Samozavestno in odločno je pozival k enotnosti in sodelovanju za uresničevanje za narod pomembnih ciljev. Zaradi svojih lastnosti in drže je bil med ljudmi in svojimi soborci priljubljen in zasluženo izjemno cenjen ter spoštovan. Tudi po upokojitvi je zadržal tesen stik z ljudmi povsod, kjer je živel. Ta iskren odnos slovenskih ljudi do Maistra se je ohranil vse do danes, čeprav so bila obdobja, ko je bil iz različnih razlogov potisnjen v ozadje. Vendar nikoli ne pri ljudeh.

Zato je, spoštovana gospa predsednica, predsedniki in predsednice območnih in drugih združenj, vaše delo zelo pomembno in cenjeno. Med nami vidim tudi gospoda profesorja Aleša Ariha. Ali smem tudi vam posebej izreči, ob tej priložnosti, mojo osebno hvaležnost vam in vsem, ki na enako zavzet način že dolgo časa zares zavzeto, iskreno, privrženo, pedantno skrbite za to, da v našem kolektivnem spominu ostane in na nek način postane general Maister vzor, ideal, nekaj k čemur stremimo, ko se znajdemo v težkih trenutkih.

In v takih se zgleda nahajamo zdaj. General Maister je bil zelo pomemben za to, da je poskrbel za ozemeljsko celovitost Slovenije. Danes nas kriza koronavirusa preizkuša in preizprašuje našo socialno, družbeno povezanost. Če je torej generalu Maistru in vsem v prejšnjem stoletju uspelo doseči ozemeljsko povezanost naše domovine, ali nam bo uspelo v tej krizi ohraniti in celo okrepiti našo človeško povezanost naše družbe in naše države?

Letos obeležujemo 30. obletnico ustanovitve države. Zlasti v tem času, ko nas preizkuša virus, ki resno ogroža naše zdravje in življenje, ogroža tudi povezanost in vzajemnost naše skupnosti, se sprašujem, kako in zakaj smo pred 30 leti lahko dosegli enotnost za ustanovitev naše države, danes pa je med nami toliko razdvojenosti in celo razklanosti.

In naj rečem - ker sem bil priča tedanjih dogodkov - tudi tedaj so bile razlike in nezaupanje. Toda prevladal je dialog, ki je okrepil zaupanje, to pa sodelovanje in naposled enotnost. Ampak zakaj? Zakaj smo bili temu priča?

Zato, ker je takrat prevladal občutek, da drug drugega potrebujemo, zase in za skupnost. Ni šlo za politično ljubezen, šlo je za modrost, ki je izhajala iz naših zgodovinskih izkušenj, tudi grenkih, zelo grenkih.

Danes tega občutka, da potrebujemo drug drugega, ni v zadostni meri, ne v politiki ne sicer. Prevladuje po mojem mnenju zmoten in nevaren občutek, da drug drugega ogrožamo in zato drug drugega tudi izločamo.

Namesto da bi v tem času hude krize imeli intenzivne in iskrene poskuse dialoga - in ti ne uspejo vedno, vendar se je treba k temu nenehno vračati - da bi krepili vse mogoče poti sodelovanja, da bi okrepili občutek vzajemnosti in skupnosti, dialog premalo cenimo. V sodelovanju in kompromisih vidimo šibkost, kar vse vodi v procese izključevanja in celo občutke razpadanja skupnosti.

Ampak te krize še ni konec, zato ne smemo obupati in se ne smemo vdati. Moramo poiskati tiste notranje moči, ki jih slovenski narod, državljanke in državljani, imamo. Te notranje moči, da glede soočanja s krizo najdemo skupen jezik, kolikor je to mogoče, da se postavimo skupaj, politično in sicer. Prosim, nikar ne podcenjujmo tega občutka, tudi iz naših zgodovinskih izkušenj pred tridesetimi leti, v prejšnjem stoletju in sicer.

Kolikor bolj torej razmišljam o soočenju s to krizo in iščem navdih v zgodovinskih vzporednicah, vidim rešitev v oživitvi vseh vrst dialoga in sodelovanja ter krepitvi občutka, da ne glede na politične in druge razlike pripadamo tej skupnosti in smo, vsak na svoj način, zanjo skupaj odgovorni.

Zelo je pomembno, kako bomo naposled izšli iz te krize. Ali bomo ponosno dvignili glavo, ker smo jo skupaj premagali, ali pa bomo glavo sklonili, ker se bomo počutili poražene?

Od tega, kako bo s tem, je v pomembni meri odvisno naše nadaljnje življenje - nas, naših otrok in njih otrok. Se bomo kot skupnost po tej krizi počutili močne, samozavestne ali šibke in potolčene? Že zdaj moramo misliti na to.

Slovenija je po osamosvojitvi veliko dosegla, ker smo si rekli »če smo lahko ustanovili državo, potem lahko dosežemo tudi druge neverjetne stvari«. In smo jih.

Če nam bo zdaj, v tej razdvojenosti, celo razklanosti, predvsem pa v vsemogočem nezaupanju, uspelo nekako znova strniti vrste v boju proti virusu in ga skupaj premagati, bomo kot skupnost vrnili vero v našo moč, da nam lahko skupaj uspejo neverjetne stvari. Ne vem, kaj je bolj pomembnega za skupnost kot občutek, za zmore skupaj doseči neverjetne stvari. In mi smo jih. Imamo zgodovinski dokaz, da smo Slovenci, ta narod, ta država in vsi njeni prebivalke in prebivalci sposobna doseči neverjetne stvari. če se postavi skupaj.

Morda se zdi, tudi komu izmed vas, da je moj pogled naiven, morda celo neveden. To tveganje prevzamem. Kdo bo rekel, da se zavzemam za dialog, ko se je vendar že izčrpal ali da je prazen. Jaz pa pravim, da ga je premalo in da mu ne pustimo pokazati moči, ki jo ima.

Toda ta občutek, da ne potrebujemo drug drugega, ampak se ogrožamo in se zato izločamo je strup, ki bo hromil življenje, življenje naše skupnosti, našega naroda in države še dolgo po tem, ko bo te krize naposled konec.

Zato pravim tudi danes, ob državnem prazniku, nikakor za nobeno ceno ne smemo obupati. Ne smemo se vdati. Moramo se pogovarjati, se poslušati, kolikor je mogoče iskreno sodelovati in kolikor je mogoče skupaj in s čim manj žrtvami obvladati virus. In kot rečeno, gre za veliko več kot za zdravstveni problem - gre za vero vase in v našo skupnost.

V tem smislu nam je general Maister v velik navdih. Danes je njegov dan, danes je naš praznik. Ko so prazniki, običajno za trenutek opustimo razlike in praznujemo tisto, kar nam je skupno. Spomin nanj nas danes povezuje, spomin na njegovo hrabrost in modrost nas kliče, da prikličemo v današnji čas in v naše ravnanje modrost, ki jo je ta slovenski narod in ljudje, ki živimo na tem prostoru, že pokazal - pred tridesetimi leti nazadnje in tudi po tem. Da iz te modrosti - da potrebujemo drug drugega, da se ne smemo izločati, ampak sodelovati - stopimo skupaj, storimo vse, kar je potrebno, da bomo sprejemali morda težje odločitve od teh, ki jih danes, za obvladovanje zdravstvene in človeške krize. Če bo potrebno sprejemati take ukrepe, kot jih sprejemajo nekatere druge države, potem se mi zdi, da jih bomo mirno, razsodno, z dovolj razumevanja, brez uporov in celo nasilnih, razdiralnih reakcij zmogli samo, če se bomo pogovarjali in če bomo sodelovali.

Naj v tem duhu mine tudi ta dan kot poziv k temu.


Videoposnetek celotne slovesnosti: