IZJAVA predsednika republike o predčasni vrnitvi kontingenta Slovenske vojske iz Iraka 

Ljubljana, 15. 1. 2020 | sporočila za javnost, izjave



Izjava predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja o predčasni vrnitvi kontingenta Slovenske vojske iz Iraka (Velja govorjena beseda!):

"Spoštovani,

sredi preteklega tedna in danes podpiram odločitev, da misija Slovenske vojske v Iraku ostaja.

Prav tako sem še vedno prepričan, da je bila odločitev o predčasni vrnitvi prejšnjega kontingenta Slovenske vojske iz Erbila v kontekstu vseh okoliščin pravilna.

Glavni razlog je dejstvo, da niso izpolnjeni pogoji, da bi opravljala svojo misijo: urjenje kurdistanskih varnostnih sil. Upam, da bodo do konca meseca vzpostavljeni pogoji, da se bo nov kontingent Slovenske vojske tja vrnil in nadaljeval svoje delo.

Upam, da se varnostne razmere ne bodo samo umirile, temveč bodo tudi dovolj predvidljive. Razumem, da države napotujemo svoje vojske na nemirna območja sveta. Vendar imamo vselej pravico preudarno razsojati, ali je misija sorazmerna z varnostnimi okoliščinami in legitimnostjo operacij.

Upam, da iraška vlada ne bo sprejela stališča iraškega parlamenta, ki zavrača navzočnost tujih vojska na iraškem ozemlju.

Je pa treba imeti pred očmi, da je tako stališče iraški parlament po napadu ameriških sil na generala Sulejmanija sprejel in da ga ne smemo prezreti.

Glede varnostnih razmer sem zelo zadovoljen, da se je ameriški predsednik Trump po nesprejemljivih povračilnih ukrepih Irana odločil za mirno reševanje vprašanj na Bližnjem Vzhodu.

To izdatno pripomore k umirjanju razmer, čeprav moramo še naprej skrbno spremljati nadaljevanje uporabe sile in nasilja v Iraku in regiji.

V zadnjih dneh smo bili priča vprašanjem, ali je predčasna vrnitev škodila ugledu Slovenske vojske in Slovenije pri zaveznikih. Ocenjujem, da ne.

Slovenija se trudi razumeti ravnanja naših zaveznic, vključno z napadom na generala Sulejmanija, ki je sprožil zaostrovanje razmer. Od naših zaveznic kot suverena država pričakujemo, da se bodo enako trudile razumeti naša ravnanja.

Samo tako bomo lahko skupaj, kot del zahodnega sveta, kot del sveta, ki želi urediti vprašanja po mirni poti, uspeli v mirovnih prizadevanjih.

Kot nekdanji predsednik vlade in zdaj predsednik republike ter poveljnik obrambnih sil sem moral v skupno več kot desetih letih sprejeti odločitve ali dati mnenja o ukrepanju vojakov na naših misijah, če je prišlo do spremembe varnostnih razmer ali drugih okoliščin.

Nikoli nisem sprejel odločitve o umiku, če je šlo samo za običajno in predvidljivo poslabšanje varnostnih razmer.

Kot predsednik slovenske vlade sem spomladi leta 2010 glede naše navzočnosti v Afganistanu izjavil, da tudi »in še zlasti v primeru naše žrtve zaveznikov ne bomo zapustili. Kot sem rekel: Bo težko, ampak bomo znali povedati, zakaj smo tam in zakaj smo pripravljeni sprejeti tudi takšno tveganje.«

Spričo vseh okoliščin odobravam odločitev o predčasni vrnitvi domov in napotitvi novega kontingenta v Irak konec tega meseca.

Zlasti pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske pa bi rekel naslednje: na mestu vrhovnega poveljnika si ne zaslužite nekoga, ki bi na ramenih vaših življenj razkazoval svoj politični pogum.

Po svoje sem vesel, da je v javnem mnenju prisotno stališče, da se ne smemo umikati prezgodaj in brezglavo. Če želimo še naprej kot članica Nata in zaveznica v svetu opravljati mirovne misije, je tako stališče javnosti zelo dragoceno.

Hkrati pa moramo tudi razumeti, da se javno mnenje zelo hitro spremeni, ko pride do dejanskih žrtev. V dvajsetih letih, kar Slovenija sodeluje v mednarodnih misijah, tudi zaradi preudarnih odločitev vsakokratnih slovenskih oblasti, ni bilo pri opravljanju naših misij po svetu nobene žrtve.

Ne smemo pa prazno upati, da bo vedno tako. Nekoč bo žal drugače. Takrat bo zelo pomembno, da bo lahko predsednik republike in vrhovni poveljnik obrambnih sil ob izreku sožalja soprogi, hčeri ali mami težkega srca, a prepričljivo odgovoril – zakaj.

Svet je zapleten in postaja zapleten še bolj. Priznajmo si, da ga je včasih težko razumeti in še težje predvideti, kako se utegnejo stvari razvijati naprej.

Preredko bomo imeli možnost, da bo lahko sprejemati odločitve, bolj pogosto jih bo zelo težko. In še takrat bomo imeli pred seboj spremenljive okoliščine in nejasnosti, zaradi katerih bodo naše odločitve vedno predmet kritičnega razmisleka. Tako je tudi prav."