Intervju predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za revijo Avenija

Ljubljana, 18. 8. 2017 | intervjuji

Intervju z najbolj negotovim izzidom - Oče in sin "Predsednik in Luka Pečar Pahor"
Petra Kancler, novinarka revije Avenija

Čisto prvič sta privolila v izčrpen klepet v dvoje. In predsednika smo spoznali v povsem novi luči, kot očeta. Četudi rad poudarja, da se znajde v vsaki vlogi, sem prepričana, da je bila tokratna (zanj) najmanj predvidljiva, izid pa negotov, sploh če se zavedaš, da ti nasproti stoji najstniški sin. Kajti kri ni voda, in če ti ogledalo postavi nekdo, ki te res pozna, je lahko rezultat zgolj- ljubeče boleče iskren. Pri teh dveh pa še V poln adrenalina!

Druženje s predsednikom je vsakokrat posebno doživetje. Ker vedno znova preseneti, četudi ga poznam že več kot dvajset let. Kar je - bi rekla večina žensk - lastnost sanjskega moškega, močnejši spol pa, da sem odurno osladna. Toda to je, kadar je beseda o njem, ki je povrhu vsega še politik, tako in tako pričakovati. Toda avantura je bila res nora in izziv, ki ga je bilo treba najprej preživeti. Kajti z Lukom sta se odločila, da ne želita požirati in biti klišejska. Kolikor se pač da. Zato smo se odpravili na nedolžen potep po mestu. Ki, kadar gre za predsednika države, to seveda pač ne more biti. Triintrideset stopinj Celzija je bilo v zraku, prestolnica nabito polna, predsednik pa poln entuziazma in izvirnih idej, kot je to pri njem že navada. Kajti kar ga ne veseli in mu ni v izziv, raje pusti, je odločen. To si je z leti zaslužil in za tem stoji. Torej smo se vdali in izvedli pravi maraton spoznavanja očeta in sina skozi sliko in besedo, ki si bolj podobna in simpatično pobalinska ne bi mogla biti.

Se pogosto sprehajata po mestu?

Luka: Sama pravzaprav ne, vsi trije z mamo pa običajno ob sobotah ali nedeljah. S fotrom se raje kje usedeva in klepetava.

Predsednik, tudi zaradi vaše vsestranskosti smo vas spoznali že v skoraj vseh vlogah, še najmanj vas poznamo kot očeta. Kaj bi rekli, kakšen oče ste?

Borut: Vedno sem znal po pravici povedati, da sem slab oče. Luka bo to verjetno prijazno zanikal, vendar je res, da sva se šele v zadnjih letih resnično ujela- kot oče in sin ter kot- prijatelja. To mi zelo veliko pomeni.

Sta si pa res neverjetno podobna! Ne zgolj po videzu...

Borut: Pri Luki opažam, da ima neverjetno intuicijo. In intuicija je veliko, mogočno orožje, lahko celo nevarno, sploh če se podaš na pota politike. Videli bomo, v katero smer bo Luka to danost razvijal.

In kakšen sin je Luka? Kako ste se obnesli pri vzgoji?

Borut: Odgovoril bom po resnici, zvenelo pa bo verjetno najbolj klišejsko: Ne bi ga zamenjal za nič na svetu! Tja do Lukovih srednješolskih let ga je Tanja vzgojila v čudovitega, pridnega fanta. Potem sem se glede tega toliko vtihotapil v njegovo življenje, da se je navzel tudi nekaj prepotrebne življenjske porednosti. (smeh)

Zanimivo, da to pravi nekdo, ki ga je prav vzgoja in navezanost na mamo tako značajsko določila.

Borut: Ja, kar je imelo dobre in slabe strani. Luka hvala bogu nima potrebe, da bi občutil strah pred tem, da ostane sam na svetu. Jaz sem ga - vsakič med osnovno šolo, ko je šla mama za dolge mesece v bolnišnico, jaz pa k stricu. Pravzaprav je šlo za neko čudovito, a bolečo navezanost. Luki naj bo to prihranjeno.

Luka: Saj mi je. Čeprav starši gledajo na pogrešanje skozi svoje oči. Tudi otrok z obema od staršev in vsem, kar naj bi potreboval, lahko pogreša. Se pa strinjam s starim, da je razlika med samoto in osamljenostjo. Samota je lahko kul, osamljenost verjetno res boli. Ne vem, stari to pravi.

Stari?

Luka: Ja, moj oči, no. Saj on pa mene kliče "tamau". Če mi reče Luka, je že kakšna težka frka.

Zmeraj ste poudarjali, da niste prav klasična družina, a da se to pri vas odlično obnese.

Borut: S Tanjo ne živiva skupaj. Našli smo neko drugačno obliko sobivanja oziroma sožitja. Vedno pravim: živi in pusti živeti. Nikoli nisem nikomur delil ljubezenskih ali življenjskih nasvetov. Kot politiku mi včasih očitajo, da se ne želim izpostaviti kot moralna avtoriteta. Brez zamere, živimo v času, ko je papež na vprašanje o homoseksualnosti odgovoril: >Kdo sem jaz, da bi sodil?< In zdaj naj bi jaz delil neke recepte? Ne!

Luka, kako pa ste vi kot otrok dojemali tak način življenja?

Luka: Nikoli nisem imel občutka, da smo nenormalna družina. Tudi zdaj nimam tega občutka. Mi smo družina, takšni, kot smo. Vedno ko sem potreboval mamo ali očeta, sta bila tu. Nikoli nisem imel občutka, da mi kateri od staršev manjka, da koga ali kaj pogrešam. Vsaka družina pač živi po svoje, to jo ne nazadnje defimra, in naše ne bi spremenil.

Opazila sem, da ima Luka tudi dva priimka.

Borut: Sam sem Tanji sprva predlagal, da bi se Luka pisal samo Pečar. Pogledala me je, kot zna le ona, in se z mojo odločitvijo strinjala. Zavedal sem se namreč, da bomo- tudi zaradi moje službe- šli skozi lepa in grenka obdobja, in otroka sem želel tega obvarovati. Hkrati pa sem želel, da postane lastna osebnost. Z lastnimi uspehi in porazi. Svojo odločitev sem povedal tudi svoji mami, in za vedno mi bo ostalo v spominu, kako je Borut: >Ne, oba sva sanjača, oba sanjariva. Sem pa opazil, da me je Luka v zadnjih letih, ko sva veliko skupaj, zelo spremenil. Zdaj on vzgaja mene, ne več jaz njega. Vzgaja me v boljšega človeka. spustila posodo, s katero seje trenutno ukvarjala, stopila predme in zgroženo rekla: "To je tvoja kri! To je tvoj življenjski podaljšek. Je vse, kar imaš, in sam si se v dveh minutah temu odpovedal." V hipu mi je vse postalo jasno. Ko sem se po premisleku vrnil kTanji, mi ni bilo treba več veliko razlagati.... Tanja me pogosto le pogleda in ve vse. Zato se danes Luka piše Pečar Pahor.

Luka, se pravi, da tudi vas oče nikoli ni omejeval?

Luka: (nasmešek) Ne, to pa ne! Sem pa jaz idealist, on pa realist.

Borut: Ne, oba sva sanjača, oba sanjariva. Sem pa opazil, da me je Luka v zadnjih letih, ko sva veliko skupaj, zelo spremenil. Zdaj on vzgaja mene, ne več jaz njega. Vzgaja me v boljšega človeka. Borut: >Sodim med tiste, ki morajo svojo duševno bolečino preglasiti z fizično.

Pa se kdaj resneje spreta?

Luka: Niti ne. Sem in tja se mi zdi precej bedno, da zateži za banalne stvari. Recimo, če po njegovem nisem dovolj prijazen z ljudmi. To ga res razkuri. In potem dve, tri minute ni prav nič prijazen z mano. No, dobro no, naj mu bo.

Borut: Ja, glede prijaznosti. To je, verjetno, res bolj ali manj privzgojeno. Ni samo stvar genov. Tanja je recimo precej zaprta osebnost, a vedno prijazna. Pri meni je prijaznost stvar praktične potrebe, značajske odprtosti in temperamenta. Vendar meje tudi življenje navadilo nanjo. Ko sem bil v študentskih letih turistični vodnik, je bila prijaznost z ljudmi način dela. Nič ti ne pomaga, da veliko veš o Benetkah, če nisi pripravljen nasmejan dati roke pri vstopu na vaporetto.

Luka: Bom kar zanikal njegovo izjavo - ni slab oče, sploh ne! Bolj kot oče pa je dober vzornik. Res je, da si nisva bila najbližje. Največji del moje vzgoje je prevzela mama, za kar se ji seveda zahvaljujem. V zadnjih letih pa sva postala zelo dobra prijatelja.

Luka, zdaj ste študent. Tudi honorano kaj delate?

Luka: Ja, pomagam v kuhinji ali kot natakar. Lani in letos. Med počitnicami.

Borut: Ni nič narobe, če vidi, kako evro težje zaslužiš, kot zapraviš. Sem pa vesel, da rad študira. To se mi zdi bistveno. Faks je laboratorij življenja. Zdi se mi, da tam prvič osredotočeno opaziš, kako je za uspeh pomembno, da ti je nekaj, kar delaš, všeč, za super uspeh pa potrebuješ tudi pogum in vztrajnost.

Luka: Ja, o tem pogumu in teh rečeh se precej pogovarjava. Kje je, recimo, meja med nujno politično korektnostjo in eksperimentom? Stari tu dostikrat hodi na meji, pa se posvetujeva, kdaj gre predaleč, in podobno.

Luka, tudi vi študirate politične vede, ne?

Luka: Ja, mednarodne odnose. Politika me zanima. Posebej politični marketing. Stališče je treba znati ponuditi ljudem. To je enako zahtevno kot stališče sploh oblikovati. Verjetno. Pač opazujem tudi pri starem, pa pri drugih, teh največjih svetovnih politikih in državnikih, zlasti pa pri mlajših in modernejših.

Borut: Pogosto polemično razpravljava o nečem novem, o eksperimentih. Posebej so mi dragoceni njegovi nasveti o družbenih medijih. On je bil v ta svet rojen, jaz se mu moram prilagajati. On živi v spletu, jaz nekako ob njem. Naj skrajšam: čaka nas digitalizacija politike. Neverjetno je, kako se etablirana politika temu upira.

Luka: Daj, stari, ni zdaj prilika za te debate.

Luka, se želite tudi vi ukvarjati s politiko?

Luka: (nasmešek) Želim biti aktiven državljan. Videl bom, kam to vodi. Politični položaji sami po sebi me ne vznemirjajo, niso cilj. Če pa bom razvijal zamisli, bom šel naprej z njimi. Verjetno ne živimo po receptu. Deloma se bom prepustil intuiciji.

Se s športom tudi ukvarjata skupaj?

Borut: Oba sva individualista, jaz še posebej. Tečeva skupaj, toda malokrat. Luka je eksplozivec, jaz vztrajnež. Torej sva dva različna športna značaja. Oba greva vsak po svoje kdaj v fitnes, Luka pa gre potem na rolko ali igrat košarko, jaz pa teč ali na kolo.

Luka: Ah, povedano na kratko, stari je legenda. On teče na ure. Na ure! Pa kje imam jaz toliko časa? (smeh)

Borut: (smeh) Ja, šele ko nastopi fizična bolečina, sem sit truda. Nežka (Poljanšek, fizioterapevtka, op. u. mi je nekoč rekla, da spadam med tiste, ki morajo svojo duševno bolečino preglasiti s fizično. O tem do takrat nisem tako razmišljal. Verjetno ima prav.

Luka: Lani sva šla skupaj na polmaraton v Ljubljani. Vedno je godrnjal, da naj enkrat poskusim. No, pa sem. V cilj sem prišel 10 minut pred njim. Zdaj ni več tako zgovoren, (smeh)

Borut: Imel sem krče. Luka: Joj, ubogi, krče je imel. A vidite, on je non stop tekmovalen. Po mojem, ko teče sam, tekmuje z rastlino ob stezi, (smeh)

Borut: >S Tanjo ne živiva skupaj. Našli smo neko drugačno obliko sobivanja i roma sožjtjaltedno ivim: živi r k

Mama pa ne trenira z vama?

Luka: Mams ne trenira nič.

Mams?

Luka: Ja, mams, mami. Ona skozi nekaj bere ali gleda filme. Vendar je zlata vredna članica ekipe. Skrbi za regeneracijo, (smeh)

Borut: Pred 30 leti sva še skupaj trenirala. Celo v fitnes sva hodila skupaj, tik pred prihodom Lukca. Potem se je v celoti posvetila mladiču. Kdaj pa kdaj sva še kaj odigrala tenis ali kaj takega, tekla pa Tanja ni nikoli. Spodbujala pa vedno. Na začetku pogovora ste spraševali o potepanju po mestu. No, to pa je ob vikendih najin šport s Tanjo. Rada hodiva.

Katero vajino potovanje po Sloveniji ali po svetu bi izbrala za najlepše?

Luka: S starim? New York. Definitivno.

Borut: Ja, definitivno. Luka se je bližal petnajstemu letu starosti. Želel si čez lužo. Prav v New York. Takrat sem prvič in zadnjič med službo- spomladi ali jeseni- vzel nekaj dni dopusta in sva šla. Takrat sva na nek tih, nevsiljiv način postala prijatelja. Bilo je nepozabno doživetje.

Skupaj se zdita precej pobalinska, zato me zanima, ali ste sinu dali na pot tudi kakšne bolj moške nasvete, v zvezi z ženskami in osvajanjem.

Borut: To so pa moške skrivnosti, o katerih ne bova razpredala. Mislim, da je Luka zdaj v letih, ko mora sam najprej nekaj izkusiti, da bo razumel kakšno mojo presojo. Po kakšnem letu in po nekaj izkušnjah se bova tozadevno gotovo laže razumela.

Dopust še vedno preživljate skupaj?

Borut: Tudi letos bomo vsi en teden v Umagu. Zatem pa greva z Luko za en teden na potepanje po Sloveniji. Temu projektu smo dali naziv "po dolgem in počez". Pravzaprav bomo med hojo, tekom, kolesarjenjem in druženjem z naključnimi ljudmi klepetali o izzivih letošnje jeseni. Pridružilo se nama bo še nekaj mojih sodelavcev.

Luka: To so tisti trenutki, ko stari pomisli, da mora malo spremeniti zorni kot, da vidi znane in neznane probleme na nov način in naredi iz njih kaj uporabnega. Če drugega ne, bo zvečer utrujen in srečen. Epsko, (smeh)