Tradicionalni sprejem ob mednarodnem dnevu invalidov

Brdo pri Kranju, 3. 12. 2019 | govori

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, predsednik Državnega zbora Republike Slovenije mag. Dejan Židan in predsednik Vlade Republike Slovenije Marjan Šarec so danes gostili tradicionalni sprejem za predstavnike invalidskih organizacij ob mednarodnem dnevu invalidov. Predsednik Pahor je imel na sprejemu govor.

Tradicionalni sprejem ob mednarodnem dnevu invalidov
Foto: Bor Slana/STA

V nadaljevanju je besedilo govora predsednika republike. Velja govorjena beseda!

"Spoštovane,
spoštovani,

prazniki in posebni dnevi v letu so vedno znova priložnost, da se srečamo, ozremo nazaj, ocenimo trenutno stanje in z željami zazremo v prihodnost.

Mednarodni dan invalidov je zato več kot zgolj dan v letu, posvečen osebam z invalidnostjo. Ker poteka prav na začetku meseca lepih želja in tihih pričakovanj, je to lahko večja priložnost za razmislek.

Prisluhniti vam, ki vas je življenje usodno zaznamovalo in slišati nam, ki nam funkcije narekujejo misliti in delati tudi za druge. Je torej vaša pravica in naša službena in celo povsem osebna dolžnost.

Preteklost nam pogosto ne more in ne sme biti v ponos. Na napake in številne težave so namreč nenehno opozarjali številni posamezniki, zlasti društva in združenja invalidov. S težavo in počasi je država doumela, da je njen pravi obraz tisti, ki ga kaže do posebej ranljivih skupin ljudi.

Na prvo mesto bi kot predsednik republike postavil dostojanstvo. Zasluži si ga vsak, brez izjeme, le da krivice in nespoštovanje nekateri, ki so že tako prikrajšani, občutijo še mnogo bolj kot drugi. Ne dopustimo, da se to dogaja.

"Nevidnost" še posebej boli vse osebe s posebnimi potrebami. Predolgo skrite za domačimi štiri stenami ali zidovi posebnih institucij, so k sreči vse bolj vidne. Uspelo vam je stopiti na plan, pokazati sposobnosti, ki jih imate in po nekaterih celo presegate povsem zdrave ljudi.

Mnogim sicer še vedno ne uspeva, ker manjka širša podpora in razumevanje. Hvala vsem ,ki si za to prizadevate, ki zaposlujete invalidne osebe in jim dajete priložnost in možnost biti vidne in slišane.

Preseči je potrebno stigmatiziranje vseh oblik invalidnosti, še zlasti duševnih težav in bolezni, ki pestijo mnoge. Do njih je včasih le korak, ki nam ga kdaj celo "pomagajo " storiti drugi.

Diskriminacija zaradi invalidnosti je nedopustna, dobiti mora takojšen odziv in postati, tudi s pomočjo medijev, družbeno povsem nesprejemljiva. Prav tako kultura, bolje rečeno nekultura parkiranja na mestih, označenih za invalidne osebe, pri čemer gre pohvala vsem tistim, ki na to intenzivno in vsakodnevno opozarjate.

Seveda tudi na nedostopnost nekaterih, za vse zelo pomembnih institucij, kamor je zdravim tako samoumevno priti.

Invalidom prijaznejša zakonodaja vsekakor še ni popolna in zadostna. Kljub Zakonu o osebni asistenci, s težavami vsakdana ostajajo družinski pomočniki.

Storjene so bile napake na področju pravic do dodatkov za slepe in slabovidne osebe, država jih popravlja.

Vsi otroci s posebnimi potrebami zaslužijo takojšnjo in najboljšo obravnavo. Dostopnost volišč za invalide je vsekakor opaznejša, bitke pa se prav s strani invalidov bijejo tudi na področju enakosti volilne pravice za vse.

Pohvalno je vsekakor da se v Sloveniji veča število invalidom prijaznih mest in občin. Drugačnih sploh ne bi smelo biti.

Prenizke invalidnine so rak rana preteklosti, poznajo se še danes. Z njimi nikakor ni moč preživeti in nedostojanstveno je, če mora invalid ob vseh ostalih težavah, po pomoč k humanitarnim organizacijam.

Kajti revščina pogosto prav invalidom ne prizanaša, pa čeprav o njej celo neradi govorimo. Ne rabite usmiljenja. Dostojno življenje vam preprosto pripada.

Prav tako je nedopusten nespoštljiv odnos na poti do priznanja invalidnine, pa tudi predolgi postopki, ki hudo bolnim jemljejo trohico upanja, da bo do uspeha za čas življenja sploh prišlo.

Gluhi in naglušni terjate znakovni jezik, ki bo uvrščen v ustavo, kar je vsekakor majhen korak za tako velik cilj.

Dnevno se sprašujemo po ureditvi dolgotrajne oskrbe, kjer osnutki zakonov zaradi številnih pripomb in odsotnosti prave volje ,ostajajo v predalih, celo različnih ministrstev. Vsekakor bo potrebno "ugrizniti v to jabolko", kajti dolgoživa družba nima nobene druge izbire.

Invalidi si zaslužite tudi t. im, "prijazno branje" mnogih dokumentov, celo ustave, zato vzpodbuda vsem, ki se trudite ,da bi do tega prišlo. Nenazadnje so mnoge odločbe težko razumljive celo povsem zdravim in dobro podkovanim.

Možnosti za zaposlovanje se rahlo izboljšujejo, tudi z ukrepi državne politike (invalidska podjetja, poklicna rehabilitacija, fleksibilnost prehodov med zaposlitvijo in invalidsko upokojitvijo ...), a še vedno so vam pogosto zaprta preštevilna vrata.

Opozoriti je potrebno tudi na nedopustno stanje v posebnih socialnovarstvenih zavodih, kamor so po sodnih odločitvah nameščene osebe z duševno motnjo, tam pa jih pričakajo nesprejemljive razmere. Te nimajo vzroka v tistih, ki jih morajo sprejeti in ne v sodiščih, ki jih tja pošiljajo. Država mora poskrbeti za primerne nastanitve vseh, ki jih rabijo. Dostojanstvo je tu na preizkušnji.

Nasilje nad invalidi ne sme biti še večja tabu tema kot je (bila) med vsemi ostalimi, kjer se je zaradi številnih aktivnosti že pretrgal molk. Treba ga je prepoznati povsod, o njem govoriti in učinkovito ukrepati. Le tako bodo žrtve pripravljene o njem sploh spregovoriti, ker po prijavi ne bo slabše kot je bilo pred njo.

Spoštovani, dovolite, da se ob koncu zahvalim vsem, ki vam pomagajo doma ali v posebnih ustanovah, društvom in združenjem, odločevalcem, ki vedo zakaj je nujna posebna tenkočutnost in skrbnost pri sprejemanju in uresničevanju zakonodaje in vsem vam, ki ste tudi v imenu tistih, ki niso mogli ali zmogli, prišli na Brdo, da skupaj počastimo vaš dan.

Naj izrazim še lepe želje ob bližajočih se praznikih in srečno v letu 2020."

Tradicionalni sprejem ob mednarodnem dnevu invalidov
Foto: Bor Slana/STA