Predsednik Pahor se je udeležil slavnostne akademije ob 100. obletnici Univerze v Ljubljani

Ljubljana, 3. 12. 2019 | sporočila za javnost

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes udeležil slavnostne akademije ob 100. obletnici Univerze v Ljubljani. Predsednik republike je ob tej priložnosti Univerzi v Ljubljani vročil državno odlikovanje red za izredne zasluge za prispevek k duhovnemu in kulturnemu razvoju slovenskega naroda, uveljavitvi slovenskega jezika ter za vrhunske dosežke na področju znanosti in izobraževanja.

Predsednik republike je bil častni pokrovitelj slavnostne akademije ob 100. obletnici Univerze v Ljubljani.

Predsednik Pahor se je udeležil slavnostne akademije ob 100. obletnici Univerze v Ljubljani
Foto: Daniel Novakovič/STA

Utemeljitev:

Ob 100. obletnici obstoja za prispevek k duhovnemu in kulturnemu razvoju slovenskega naroda, uveljavitvi slovenskega jezika ter za vrhunske dosežke na področju znanosti in izobraževanja prejme Univerza v Ljubljani red za izredne zasluge.

Ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani je bila eden od najpomembnejših dogodkov na poti kulturnega razvoja slovenskega naroda, ki je s tem dobil možnost izobraževanja in znanstvenega raziskovanja v slovenskem jeziku. Pot do ustanovitve slovenske univerze ni bila niti samoumevna niti preprosta. Uspešno se je končala po dolgih desetletjih vsenarodnega stremljenja po izobraževanju in uradovanju v slovenskem jeziku. Začetki tega prizadevanja časovno sovpadajo s »pomladjo narodov« in prebujanjem slovenske narodne zavesti in samozavedanja.

Tako je zbor »cesarsko kraljevskega Vikšiga učiliša v Ljubljani« 11. maja 1848 sprejel peticijo z naslovom: »Vseučiliša nam je v Ljubljani potréba. Krajncam pa tudi vsim Slovencam sploh v prevdarik.« Peticija, ki je bila objavljena v Kmetijskih in rokodelskih novicah 31. maja in 6. junija 1848 je med drugim ugotavljala:
»Zavoljo pomanjkanja vikših šol pa narod gotovo velike zgube terpí, če bistre glave zavoljo téga svoje omikanje v ptujih deželah in v ptujih jezikih išejo, svojo imenitnost tam doséžejo in ptujim narodam zapadejo, de tako domačija svoje narboljši močí zgubuje in v svoji dušni dremoti le zunanje spodbáde pričakuje.«

Z ustanovitvijo slovenske univerze so želeli njeni prvi snovalci preprečiti beg možganov ter ustvariti možnost, da se nadarjena mladina izobražuje doma in v domačem jeziku. S tem bi tudi slovenski narod dosegel izobrazbene možnosti razvitih evropskih narodov, kar bi spodbudilo vsestranski duhovni in gospodarski razvoj.

Za ustanovitev slovenske univerze so si prizadevali slovenski poslanci v državnem in deželnem zboru, politiki, izobraženci, slovenski študentje na tujih univerzah ter množice na ljudskih zborovanjih in taborih. V boju za slovensko univerzo so bile sprejete številne resolucije, odposlane peticije, dane pobude v različnih gremijih in še bi lahko naštevali. Namera je bila deležna tudi podpore tujih, zlasti čeških študentov in izobražencev. Po desetletjih neuspešnih prizadevanj se je leta 1901 pokazal prvi dosežek. Na pobudo župana Ivana Hribarja in člana vseučiliškega odseka mestnega sveta ter pozneje predsednika Vseučiliške komisije dr. Danila Majarona je takratni minister za uk in bogočastje ter nekdanji rektor dunajske univerze Wilhelm von Hartl odobril sredstva za šolanje mladih slovenskih učenjakov, ki bi se hoteli posvetiti profesorski karieri, na uglednih tujih univerzah. Minister je hkrati obljubil, da bo kandidatom za tovrstne štipendije odobren ustrezen študijski dopust. S pomočjo štipendij je odšlo na dodatno izobraževanje v tujino več kasnejših profesorjev slovenske univerze v Ljubljani.

Kljub intenzivnim prizadevanjem pa se njena ustanovitev ni uresničila še v času monarhije, temveč šele v novi državi. Že 5. decembra 1918 je bila ustanovljena Vseučiliška komisija in začele so se neposredne priprave na to, da bi novoustanovljena univerza lahko začela svoje delo. Uspešnim organizacijskim pripravam, ki so bile plod neutrudnega dela dr. Danila Majarona in njegovih sodelavcev v Vseučiliški komisiji, ter složnemu nastopu slovenskih političnih strank se imamo zahvaliti, da je Začasno narodno predstavništvo v Beogradu 16. julija 1919 soglasno sprejelo »Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani«. Regent Aleksander je zakon podpisal 23. julija 1919, v uradnem listu Kraljevine Srbov Hrvatov in Slovencev je bil objavljen 23. avgusta 1919, v Uradnem listu Deželne vlade za Slovenijo pa 1. septembra 1919. Nova univerza je imela pet fakultet: pravno, filozofsko, tehniško, teološko in nepopolno, dvoletno medicinsko fakulteto. Glavni snovalec priprav za začetek dela nove univerze je bil poleg že omenjenega dr. Danila Majarona tudi dr. Mihajlo Rostohar, ki je sestavil program dela Vseučiliške komisije.

Kralj je 31. avgusta imenoval prvih 18 profesorjev nove univerze. Istega leta so bili 12. novembra izvoljeni rektor in dekani, 3. decembra 1919 pa se je s prvim predavanjem profesorja Frana Ramovša o slovenskem jeziku začelo redno in neprekinjeno delo prve slovenske univerze. V prvem študijskem letu 1919/20 je bilo nanjo vpisanih 942 študentov.

Število študentov je postopoma naraščalo. Po drugi svetovni vojni so se zaradi razvoja znanosti in osamosvajanja znanstvenih področij znotraj univerze oblikovale nove fakultete, visoke in višje šole ter umetniške akademije. Univerza ima danes 23 fakultet in tri umetniške akademije. Na njej je zdaj vpisanih nekaj manj kot 40 tisoč študentov. Zanje skrbi več kot 6000 visokošolskih učiteljev, raziskovalcev, asistentov ter strokovnih in administrativnih sodelavcev.

Univerza v Ljubljani ni več edina, je pa še vedno največja in najbolj ugledna slovenska univerza ter osrednja in največja raziskovalna ustanova v Sloveniji: na njej deluje trideset odstotkov vseh registriranih raziskovalcev v naši državi.

Univerza daje slovenskemu prostoru največ diplomantov, magistrov in specialistov ter doktorjev znanosti. Raziskovalno in pedagoško je trdno vpeta v mednarodni prostor. Številni bilateralni in multilateralni sporazumi in programi omogočajo izmenjavo študentov in učiteljev z uglednimi tujimi univerzami. Hkrati Univerza v Ljubljani sodeluje z gospodarstvom in storitvenimi dejavnostmi, z državnimi in lokalnimi ustanovami ter ustanovami civilne družbe in s tem prispeva k splošnemu družbenemu razvoju.

Delovanje univerze v Ljubljani ni bilo vedno samoumevno. V času svojega obstoja je bila deležna številnih pritiskov in vsiljenih reform, na kar med drugim kažejo njena različna poimenovanja. Kljub temu je uspešno ohranila svoje dostojanstvo in akademsko neodvisnost ter se je ves čas zavzemala za svobodo raziskovanja in pouka ter neodvisnost svojega delovanja.

Stoletnica slovenske univerze v Ljubljani je pomembna obletnica. Po eni strani nas lahko navdaja s ponosom in hvaležnostjo do številnih rodov učiteljev in študentov, ki so z zavzetostjo in neutrudnim delom ustvarili ustanovo, katere dosežki daleč presegajo regionalne okvire. Po drugi strani pa pomeni obletnica tudi zavezo zdajšnjemu in prihodnjim rodovom študentov in učiteljev, ki pri svojem delu ne smejo pozabiti svoje odgovornosti do tehtne pobude, ki je pred sto leti navdahnila ustanovitev univerze, da je namreč treba mladim ljudem omogočiti vrhunsko izobraževanje in raziskovanje v slovenskem jeziku.