Vpogled v pisarno predsednika Republike Slovenije za časopis Primorske novice

Ljubljana, 2. 9. 2017 | intervjuji

"Ne ovalna, ampak vogalna pisarna"
Nada Vodušek za Primorske novice
http://www.primorske.si/Plus/Sobota/Ne-ovalna-ampak-vogalna-pisarna

Odprta okna in odgrnjene zavese me niso presenetile. Pa ne zato, ker je bil sončen poletni dan. Predsednik Borut Pahor pač ne deluje kot človek, ki bi uradoval skrit za debelimi žametnimi zavesami in neprodušno zaprtimi polkni. Tudi to, da imajo stanovalci hiše čez cesto dober razgled v njegovo pisarno, ga ne moti. Njegove želje po svetlobi in zračnosti tudi razlogi varnostne službe niso omajali.

Tako se je tudi ta dan dnevna svetloba razlivala po prostoru, v katerem je bilo skorajda še slišati odmev pogovorov s številnimi obiskovalkami in obiskovalci, ki so ga pravkar zapustili. Njegovo pisarno sem namreč obiskala na dan odprtih vrat, ki ga je priredil v počastitev državnega praznika ob združitvi Prekmurcev z matičnim narodom. Odpiranje predsedniške palače ob državnih praznikih traja že od leta 2013, pobudo zanj pa je dal prav Borut Pahor. Da so jo ljudje z zanimanjem sprejeli, je bilo moč razbrati iz množice državljank in državljanov, ki so na ta počitniško vroč dan povsem napolnili dvorano vladne palače.

Tudi če v njej ne bi domoval predsednik republike, je hiša zanimiva kot zgodovinski spomenik. Ena lepših ljubljanskih zgradb v neorenesančnem slogu daje pečat mestu že od leta 1898. V njej so ves čas domovali predstavniki državne oblasti in nekaj županov vmes, palača predsednika Republike Slovenije pa je postala leta 1993. Palača je bila zgrajena po načrtih inženirja Rudolfa Bauerja in je spomeniško zaščitena, zato ohranja svojo zunanjo in notranjo podobo. Sedeči figuri, delo dunajskega kiparja Josipa Beyerja, ob pročelju na Prešernovi cesti predstavljata moč in zakon.

Vrata so vselej odprta

Obiskovalke in obiskovalci so se po slovesnosti in kratkem plesno glasbenem programu seveda sprehodili tudi skozi predsednikovo pisarno, si jo ogledovali, se fotografirali in klepetali. Ko so se poslovili še zadnji, sem v vogalno pisarno stopila še sama. Vrata so bila odprta, kot so večino časa. Dejstvo, ki ga potrdijo tudi predsednikove sodelavke in sodelavci. Predsednik je bil vesel, nasmejan, še ves zagorel od poletja. Morda rahlo utrujen od mnogih stiskov rok ali pa številnih kilometrov, ki jih je prehodil, a po tem nisem spraševala.

Pisarna je opremljena tako kot pritiče zgodovinskemu slogu palače in naravi njene funkcije. Z uglajeno patiniranim starinskim pohištvom, z veličastnim lestencem in s platni slovenskih slikarjev, ki jih vsake toliko časa zamenjajo. Za izbiro slik poskrbi Narodna galerija in predsednik nanjo nima velikega vpliva. Dve sliki na steni za pisalno mizo pa sta vendarle tam na njegovo željo, obe z morskim motivom, deli slikarja Maksima Sedeja. Na morje spominjajo tudi makete jadrnic. Odraščal je na Goriškem, a vonj soli očitno seže tudi do tja, skupaj s primorsko klenostjo in ponosom. Čeprav je Borutu Pahorju zasebno bliže sodobnejši bivanjski slog in ni ljubitelj pretiranega okrasja, se tudi za masivno starinsko mizo dobro počuti. Je tudi edini, ki ima izkušnjo vseh treh predsedniških pisarn, ki smo se jih odločili obiskati- parlamentarne, premierove in predsednikove. Na vprašanje, katera izmed njih mu je najljubša, odvrne: "Vsaka po svoje. In doda, da tega ne pravi zaradi politične korektnosti, ampak zato, ker so tako zelo različne, da niso primerljive med seboj. Tako kot niso primerljive tri vodilne državniške funkcije, ki jih je opravljal.

V protoklarni pisarni za zasebni okus in zasebne predmete ni veliko prostora. Zavetje, občutek domačnosti tako ustvarjajo majhne stvari. Majhni osebni predmeti in spomini. Skupinski portret s partnerko Tanjo in sinom Luko. Fotografija, na kateri oče sinu popravlja kravato. Dva človeka, ki sta v njegovem življenju najpomembnejša. Velika retro budilka opozarja na točnost, lastnost, ki mu jo je privzgojila mama. Na pisalni mizi delovno gradivo in le ena knjiga, ki ne sodi povsem v službeni kontekst in jo je pravkar prebral- Žižkovi vici. "Slavoj Žižek opazi stvari, ki jih sam ne. Tudi zato se mi zdi zanimiv.

Na eni od polic je radio. Kaj oddaja, kadar je prižgan? "Prvi program Radia Slovenija. Všeč mi je, da predsednik republike v svoji pisarni včasih posluša radio. Točka, na kateri se najdeva. Ljubezen do najstarejšega množičnega medija, ki ne bo nikoli izumrl. Rahlo zastrta s fotografijo ljubečega para je ob steno prislonjena tudi uokvirjena znamenita "So what!" Diareja, darilo njenega avtorja Tomaža Lavriča, ko mu je predsednik podelil medaljo za zasluge za narod. Pomanjkanja smisla za humor predsedniku res ne moremo očitati.

Velik lonec s šopom belih orhidej in še ena bela na mizi. Ima rad orhideje? "Rad imam zelenje, preprosto odgovori in se s pogledom sprehodi po lončnicah, ki jih je izbral sam. "In življenje, doda. V pisarni res ni nikoli sam. Dve ribici prisostvujeta vsemu, kar se godi in govori v predsednikovi sobi. Za razliko od nas nič ne rečeta.